Jaslice 2021

Po vsem svetu v najrazličnejših jezikih se to noč razlega čudovita misel čarobne pesmi; "Dete Božje v jaslih leži, grešni zemlji radost deli"... 

 Tudi v naši cerkvi se je letos, po lanskoletni prekinitvi zaradi zdravstvenih razmer, znova oglasila. Tisočkrat slišana, a prav nič obrabljena še vedno naježi kožo. Po mesecih negotovosti in strahu počasi prihajamo k sebi. Življenje se postavlja nazaj v svoje tirnice. Znova lahko obiščemo kraje izven svojega okolja. In znova se lahko - čeprav v omejenem številu udeležimo božičnega praznovanja. Ob večernem Ave so se mogočno oglasili zvonovi in naznanili začetek
svetega večera. Ob petih so se v cerkvi k Božičnici zbrale družine z malimi otroki in prisluhnile igrani Božični zgodbi. Marsikdo od njih se je oziral proti jaslicam in iskal kamne, ki jih je v devetdnevnici prinašal pred oltar.

Ob 23.30 smo se pri Božičnici zbrali tudi ostali. Misel, da se letos, čeprav v omejenem številu, spet lahko veselimo čarobnega praznika je pobožala marsikatero dušo. In opolnoči se je oglasila; "Sveta noč, Blažena noč..." Kljub pozni uri smo zapeli iz polnih pljuč, hvaležni obenem tudi, da nam je v teh težkih dneh to dano. V sveti maši smo nato doživeli pravi pomen Božiča - ne blišč lučk in slovesnih pojedin temveč, spokojnost ob podoživljanju Odrešenikovega rojstva.

Letošnje jaslice so namreč postavljene na kraški rob - kraj, kjer se kras spusti proti morju. Arhitektura, ki hitro izginja nakazuje trdo življenje tamkajšnjih prebivalcev, ki so prenekatere vasi že skoraj popolnoma izpraznili. Delček arhitekture smo prikazali tudi v  jaslicah. Potem, ko sem dodobra spoznal to slikovito obrobje primorja sem izbral nekaj stavb, ki se lahko poistovetijo s kraškim robom. Od tam je tudi kamenje, ki so ga prinašali otroci v devetdnevnici in služi kot ograda njive v katerem je dejansko vsajeih nekaj kultur (česen, čebula, petršilj). Otroci so s tem pomagali Sveti družini, da ji
kraška burja ne odnese rodovitne prsti in pridelka. Seveda je ena največjih prepoznavnosti krasa tudi hrast - drevo ki so v preteklost predvsem zaradi gradnje Benetk skoraj popolnoma iztrebili. Po hrastu naj bi kras dobil celo svoje ime. Naše jaslice torej krasijo tudi veje hrasta - družbo mu delajo tudi veje slikovitega ruja.